Predstavitev knjige »Čuvajte mi Jugoslavijo«

Uvodna beseda avtorjev

Javne spomenike odkrivamo z namenom, da za vekomaj ostanejo prisotni med ljudmi ter jih učijo o preteklosti in jim ob tem vcepljajo pomembna sporočila in pozitivne vrednote. Kljub temu se pogosto izkaže, da je takšno pričakovanje precej naivno: pobudniki z odkrivanjem spomenikov utrjujejo tudi – ali predvsem? – lastni prestiž oz. politično oblast; ljudje, ki hodijo mimo spomenikov, se pogosto nanje niti ne ozrejo niti ne vedo, komu ali čemu so posvečeni (kot je zapisal Robert Musil, so spomeniki najbolj nevidna stvar na svetu, saj imajo sposobnost, da pogled z njih kar spolzi); ne nazadnje pa je lahko večnost, za katero naj bi bil postavljen spomenik, zelo kratkega veka, če se izkaže, da sporočila, ki jih spomenik uteleša, niso več zaželena. To se rado zgodi ob političnih prelomih, ko so spomeniki minulih časov pogosto odstranjeni z javnih mest, predelani, spravljeni v muzeje,skriti ali uničeni. V novejši slovenski zgodovini nimamo malo izkušenj s političnimi prelomi in vprašanji, ki jih za seboj pušča spominska dediščina ne več obstoječih držav. To se je zgodilo tudi z medvojno monarhično Jugoslavijo, ki je kljub razmeroma kratkemu obstoju ustvarila široko razvejano spominsko mrežo s številnimi pomniki v čast in slavo kraljevi dinastiji Karađorđevićev. Mnoge so ustvarili priznani umetniki. Žal je bil med drugo svetovno vojno in po njej dobršen del teh spomenikov uničen, tako da za njimi večinoma niso ostali niti fragmenti.